Konteksti (Tomaž Bešter), 30. december 2014 ― Časokljun, tisto kiviju podobno bitje, ki so ga vzgojili naši zanamci, mu dali pleten pulover, na kateri je številka 42 in pošilja stvari v preteklost, da bi mi v sedanjosti bolje živeli, odlično opravlja svoj posel. Vsepovsod najdemo različne sezname reči in pametovanja, ki prinašajo smisel in pomen pojmu sodobne kulture bivanja in družbenega napredka. Načrtovanje petletnih strategij je povsem zastarela stvar, hipno spreminjanje skoraj vsega, terja vsakoletno mučno odbiranje grdih kamenčkov iz najlepšega prodja. Tiskano obrekovanopisje, spletni seznami in televizijska, radijska občila, so polna ločevanja odpadkov in z veseljem nam ponujajo končne resnice o tem, kaj je času primerno in kaj ne. Paradigme tega, kaj je potrebno zavreči in kaj ohraniti v spominu, so v takšnih oblačilih mnoge v svoji unikatnosti. In hkrati edine v mnoštvu tistih, ki se motijo. Časokljun bo pošiljal še naprej in čeprav bo dvom o njegovi verodostojnosti na mestu, bo vsakdo – ko bo v roke dobil takšno darilo prihodnosti – vedel, da ima pri sebi pravo stvar.Kot je prava stvar vsekakor bila tudi tale dosje. Seznam bralnih zmag 2014 se je izkazal za pravega. Dirk van Hoogstraten, Lezende man met baard en bril (vir slike: commons.wikimedia.org/) Navkljub precej večji stiski s časom, ki je bila na delu v letu 2014, sem uspel obrniti kar nekaj strani dobrega, pravzaprav odličnega čtiva. Vedno hitreje odložim vse, kar mi ne ustreza in jasno vedno težje najdem tisto, kar zares navduši. Zato sem januarsko branje pričel z vnaprej dobljeno stavo: Jussi Adler-Olsen je super žanrski pisatelj in franšiza Oddelek Q je ravno tako super branje. Izginotje je krimič, ki ga še vedno priporočam vsem. Nato sem šel v popolnoma druge vode, saj Sveta knjiga volkodlaka Viktorja Pelevina ni nekaj, kar bi lahko stlačil v kak enoten žanr. Branje, ki ni za vsakogar, a s kančkom bizarne želje po vedenju, kaj je reposkrumba. Nekaj boljšega. Popolnoma druga zgodba so Samogovori Andresa Neumana: zgodba, polna čus

Filmski kotiček, 28. december 2014 ― Slovenski naslov: Levje srceDržava: Finska, ŠvedskaLeto: 2013Žanri: Drama, Romantični, KomedijaDolžina: 104' ,  ImdbRežija: Dome KarukoskiScenarij: Aleksi BardyIgrajo: Laura Birn, Peter Franzén, Yusufa Sidibeh, Jasper Pääkkönen, Jussi Vatanen Finski režiser Dome Karukoski v domovini velja za enega vidnejših avtorjev mlajše generacije, ki se po uveljavitvi v domačem okolju in širši skandinavski regiji počasi prebija na mednarodno sceno. Svetovna premiera Levjega srca se je zgodila na uglednemu festivalu v Torontu, od tam pa je film nadaljeval svojo festivalsko pot, ki je zaključena dokaj uspešno, z nagradama na portugalskem festivalu Festroia in ameriškem Palm Springsu. Karukoski je v svojem petem celovečercu stavil na nenavadno mešanico, nekakšen hibrid med lahkotno romantično zgodbo in resno dramo, ki pod drobnogled vzame problematiko vzpona skrajnih desničarskih skupin v Evropi. Odnos med netipično očetovsko figuro in otrokom igra ključno vlogo pri funkcioniranju te neobičajne kombinacije.  Ta netipična očetovska figura je Teppo (Peter Franzén), vodja skupine obritoglavcev, ki greni življenje priseljencev in njihovih potomcev v njegovem rojstnem mestu. Naš (anti)junak je ravnokar prišel iz zapora in preko socialne služba poskuša najti delo, vendar je tudi njemu jasno, da se bo zaenkrat moral zadovoljiti s skromno socialno podporo. Nato spozna natakarico Sari (Laura Birn) in z njo preživi noč. Vse lepo in prav,  dokler ta naslednje jutro na njegovem telesu ne zagleda nacistično tetovažo in  ga brez pojasnila vrže ven iz hiše. Toda Teppu je Sari zelo všeč,  zato se naslednji dan ponovno oglasi in poskuša ugotoviti, kaj je šlo narobe. Po dolgotrajnem prepričevanju Sari popusti in mu ponudi pojasnilo, ko iz hiše pripelje svojega temnopoltega sinčka. Otrok iz njenega propadlega zakona ni samo temnopolt, ampak je tudi potomec muslimana. Za pravega nacija je to najhujša možna kombinacija. Pravi naci bi v tej situaciji ozmerjal svojo sonarodnjakinjo, če ne še kaj huj